V sobotni prilogi Dela, Na kolesih, sem bral pismo bralca, ki sprašuje, zakaj radijske postaje obveščajo o radarskih kontrolah in s tem dajejo potuho prehitrim voznikom. Novinar se s tem strinja in predlaga, da bi redno obveščali o radarskih kontrolah, ki ne obstajajo, tako da bi ljudje vozili počasneje, poleg tega bi pa še radiji opazili, da obveščanje ni tako točno. Potem da primer Velike Britanije, kjer imajo praktično vsak kilometer postavljen stacionarni radar, ki redno pošilja položnice vsem divjakom.

Ne bom tajil, da me je to pismo in še bolj odgovor, popolnoma raspi*dilo!

Zakaj se vsi slepijo, da naša prometna policija dobro opravlja delo?!

Smrtnih žrtev je relativno čedalje več, če upoštevamo, koliko bolj varni so avtomobili in koliko se je izboljšala medicinska pomoč v zadnjih letih. Vendar se policija še naprej tolaži in dela ukrepe le na ravni visokih denarnih kazni, kajti še zmeraj utopično mislijo, da bo to rešilo vse težave! Da ne omenjamo, da so nekateri dejansko tako zabiti oz. mislijo, da je narod tako zabit, da bo verjel, ko pravijo, da so z novim zakonom (katerikoli je že ta) zmanjšali število prometnih nesreč!

Radarske kontrole so na napačnih mestih ob napačnih urah. Ponavadi ob poznih večernih urah in zgodnjih jutranjih lovijo “divjake”, ki se vozijo po Celovški, Dunajski in vseh večjih cestah z 10 km/h na uro preko omejitve. O postavitvi radarjev sem pisal v enem od mojih prvih prispevkov na blogu:

V zadnjih parih letih so v Šentjakobu do smrti povozili dve deklici. Kljub temu sem policaje tu v treh letih vsakodnevne vožnje skozi to naselje opazil le trikrat.

Ravno zadnjič pa sem jih videl na Celovški v ponedeljek ob 2. uri zjutraj. To je po njihovem mnenju kritičen odsek?!

Pravih ‘kriminalcev’ iz cest nikoli ne pospravijo. Vozniki, ki se vozijo v napačno smer na rondoju, obračajo na avtocesti, se vozijo v drugo smer, popijejo toliko alkohola, da ne morejo hoditi a vseeno vozijo ipd., ki bi jim morali trajno odvzeti izpit, se še zmeraj elegantno vozijo po cestah. Kazen za vožnjo v napačno smer po avtocesti je enaka kot kazen za prehitro vožnjo po avtocesti s 180 km/h. Sedaj pa naj mi nekdo tukaj pove ali sem jaz s 180 km/h v pravo smer dejansko bolj nevaren kot nekdo s 130 km/h v napačno smer?! Ali pa kroniki, ki se zvrnejo v avto in grejo potem vozit! Ali je tako težko dat tistih 5 € za varno pot domov?!

Stacionarni radarji so v večinih primerov le blagajna državi. Res je, ‘le’ v večini, saj je res smortno, da se npr. pred tuneli na avtocesti zniža hitrost. A obenem je način, ki ga imajo v VB in ga je predlagal vrli novinar, le za polnenje mošnjička. Zopet lovimo tudi tiste, ki prekoračijo hitrost ob zgodnjih ali poznih urah in jih obravnavamo enako kot tiste, ki to storijo ob 13. uri. Kar novinar tu ne omeni je, da se je ljudstvu v VB popolnoma snelo in so začeli ruvati radarske škatle po celi državi. Kako se to naredi je nazorno pokazal tudi Clarkson. 😆

Slovenske ceste so v katastrofalnem stanju. “Zaradi neprilagojene hitrosti je izgubil oblast nad vozilom”, je stavek, ki ga najpogosteje preberemo v časopisu. Vendar, koliko je tu dejansko resnice? Če gledamo iz ene strani je to popolna resnica, saj se še sedaj spomnim, kako je predstavnik policije govoril, da je do nesreče na obalni cesti med Koprom in Portorožom prišlo zaradi neprilagojene hitrosti – kljub temu, da sta oba voznika vozila po omejitvah. Torej, ne glede na vse, vedno smo vse krivi vozniki, ki ne znamo prilagodit vožnje razmeram na cesti. Dajmo si mi raje ogledat naše ceste. Pa saj nove ceste izgledajo popolnoma kot ogledalo, vozilo se pa točno tako obnaša na njih! Če bi morda malce več vlagali v ceste in ne v oklepnike, bi se tudi varnost na cestah povečala!

Rešitev? Višje kazni sigurno ne!

Torej, kaj bi bila rešitev? To, kar bom pisal je zelo utopično, a sem prepričan, da bi na dolgi rok odlično funkcioniralo.

1. Policijske kontrole na realna kritična mesta (ja, država bi res tenko piskala).

2. Trajni odvzem izpita vsem, ki so vozili v napačno smer, vozili pod prekomernim vplivom alkohola ali naredili kak podoben hud prekršek.

3. Bolj praktično izobraževanje v avto šolah in obvezni brezplačni trening varne vožnje po opravljenem izpitu.

4. Po treh letih veljavnosti izpita ponovni brezplačni trening varne vožnje.

5. Izgradnja dirkališča in poligonov. Dirkališče dokazano zmanjšuje nesreče v okolišu, poligoni pa bi bili odličen način za spoznavanje avtomobila in njegove zmogljivosti v nadzorovanem okolju.

Kar je žalostno je, da, namesto da bi voznike učili in jih izobraževali ter jih naučili odgovorne vožnje, želijo oblasti iz voznikov narediti pohlevne ovčke, ki se bodo vozile v kolonah, brez kakršnihkoli incidentov. Očitno je takšna ureditev obsojena na propad, a preden bodo to politiki in policija ugotovili, bo preteklo še veliko alkohola v grla neodgovornih voznikov.

O joj, še ena od teh verig. 😀 Baje imam izredno odgovornost, da tole napišem, sicer 7 let ne bo solatam glavca rasla (WTF? :lol:). Sem se namatral za sedem dejstev, ampak mislim, da je kar uspelo. 🙂

1. Rojeni kolerik. Peter me stalno miri, da nej se ne razburjam in naj nimam koleričnih izpadov, čeprav je to v večini primerov le moj “energični govor”.

2. Faliran šolar. S šolo se mučim od 3. razreda osnovne šole in še zmeraj trpim (predvsem zaradi staršev, da jih ne pobere, ko jim povem, da sem pustil faks :P). Kljub temu pa se učiteljice za mojo usodo niso nikoli bale. 🙂

3. Avtomobilski navdušenec. Fan japonskih avtomobilov in animeja Initial D. Včasih fanatik za Toyoto Supro, trenutno zainteresiran za nekaj bolj realnega in voznega. 🙂

4. Dinamični voznik. Ne, ne divjam! 😆 Vozim le tako, da se za mano nikoli ne naredi kolona. 🙂 V štirih letih odkar imam izpit sem naredil nekaj manj kot 150.000 km in dve stopnji Kűzmičevega treninga varne vožnje.

5. Resen poba. Že štiri leta s svojo najdražjo.

6. Perfekcionist. No, ne povsod, za dosti stvari sem pa popoln picajzel in želim imeti vse urejeno. Če ni tako, me ponavadi živcira, dokler zadeve ne spravim na vsaj solidno raven in čakam, kdaj jo lahko izpopolnim.

7. Podjetnik. Nekje v zgodnji najstniški mladosti mi je oče dal za prebrat knjigo Bogati očka, revni očka. Kljub mnogim kritikam knjige in avtorja samega, je bilo meni glavno sporočilo že takrat jasno. Poglavitni del za moje pojme je samo podjetniško razmišljanje. Malo po tistem sva se z očetom pogovarjala z njegovim kolegom ravno o tej knjigi. Točno se sedaj ne spomnim, a vem, da je debata tekla o citatu iz knjige, ko bogati očka pravi, da si lahko sine, namesto, da pleza po karierni lestvici, le-to kar lasti. Reakcija kolega takrat je bilo zmajevanje z glavo in “to ni tako enostavno”. Še kakšno leto, pa bom rekel očetu, da se ponovno mal pogovorimo o enostavnih zadevah v življenju. 😉

Vse blogerje so baje že pofočkal, tako da se ne bom niti trudil iskat naslednjih 7. 🙂

Update: Moj perfekcionizem me je pripeljal do tega, da sem na začetku objavil 6, namesto 7 dejstev. 😛

Zadnjič sem spet dobil eno verižno e-pismo, ki mi grozi, da se mi bo zgodilo X groznih stvari, če ne bom maila poslal naprej vsaj 50im ljudem. Sicer bi moral biti že ene 5x mrtev, popolnoma sam na svetu in klošar, če bi se “napovedi” teh pisem res uresničile. 😆

Zatem sem se spomnil na hate mail ravno za takšne, ki sem ga sedaj ponovno izbrskal iz arhivov interneta:

Zdravo, jaz sem Branimir in trpim za groznimi občutki krivde, ker ne pošiljam naprej 50 miljard zaf*kanih verižnih pisem, ki mi jih pošljejo ljudje, ki dejansko verjamejo, da bodo s tem neki šestletni punčki iz Albanije z joško na čelu pomagali zbrati dovolj denarja, da si jo da kirurško odstranit, preden jo njeni kmetavzarski starši prodajo potujočemu cirkusu.

Oooooo, poglej, če grem do konca tega mail-a in si zaželim željo, bom jutri pokavsal prvo manekenko, ki mi bo prekrižala pot! Kakšen kup dreka!!!

Mogoče bodo ponoči k meni prišli hudobni škrati verižnih pisem in me posiljevali v spanju, ker nisem poslal je*enega verižnega pisma, ki ga je prvi poslal Peter leta 5 našega štetja in je prišlo k nam s prvimi misijonarji preko morja! Ku*c jih gleda!!!

Če že nameravate kaj >poslat naprej<, mi pošljite vsaj kaj približno zabavnega. Pokažite malo inteligence in razmislite, k čemu dejansko prispevate, ko pošiljate takšna verižna pisma. Najverjetneje zgolj k vaši lastni nepopularnosti. In bistvo: če prejmete verižno pismo, ki grozi, da boste nesrečni ali nepof*kani do smrti, ga izbrišite. Če je smešno, ga pošljite naprej. Ne razkurite folka z nepotrebnim deljenjem občutka krivde, ker ne pošiljajo naprej verižnega pisma o gobavcu iz Afrike, ki nima zob in je privezan na rit mrtvega slona že 27 let in čigar edino odrešenje so tisti tolarčki, ki bi jih prejel, če bi poslali naprej to verižno pismo. Zdaj pa pošljite to vsem, ki jih poznate! Drugače se bo jutri vaše spodnje perilo spreobrnilo v mesojedo rastlino in zaužilo vaše genitalije. Lep pozdrav! P.S.: Pošljite mi jurja!

Še iz časov tolarja, zato zamenjajte “tolarčke” in “jurja” z željeno vsoto evrov. 😀