Cerkev: obsceno premoženje je smrtni greh

Pred nekaj dnevi je internet obkrožila novica, da je Vatikan po 1400 letih dodal sedem novih smrtnih grehov k originalnem spisku sedmih (pohota, požrešnost, pohlep, lenoba, sovraštvo, zavist, napuh), med katerimi je definitivno najbolj zanimiv naslednji:

Prekomerna akumulacija bogatstva v rokah redkih.

Akhm.

Predvideno bogatstvo Katoliške Cerkve

O tem je bila napisana celo knjiga leta 1983 – The Vatican Billions, Avro Manhattan – kjer avtor predvideva:

In a statement published in connection with a bond prospectus, the Boston archdiocese listed its assets at Six Hundred and Thirty-five Million ($635,891,004), which is 9.9 times its liabilities. This leaves a net worth of Five Hundred and Seventy-one million dollars ($571,704,953).

V tem primeru je imela samo Bostonska župnija 25 let nazaj neto premoženje 571 milijonov dolarjev.

Po poročanju Maga dve leti nazaj, pa je imela Slovenska Rimsko katoliška cerkev leta 2006 že 417 milijonov evrov sredstev. V primerjavo – osnovna sredstva celotnega poslovnega sistema Mercator (vir: Gvin.com), torej vključujoče vsa podjetja v Sloveniji, Srbiji, Bosni, Črni gori in Makedoniji, znašajo le dobrih trikrat toliko – 1,5 milijarde! Pa še davke plačujejo!

RKC je daleč največja, najbolj premožna in vplivna organizacija v svetu. V lasti ima toliko materialnega premoženja, da ji blizu ne pridejo ne banke, ne korporacije in ne vlade. Samo zlata naj bi imeli za nekaj milijard, da sploh ne omenjamo kapital, ki se obrača v gospodarstvu, neprecenljive umetnine in naravnost ogromno število nepremičnin. To premoženje je v rokah redkih ljudi v Vatikanu.

Jaz torej vidim le dva razloga, kako si RKC sploh lahko privošči takšno izjavo:

  1. Vernike pojmuje za totalne idiote.
  2. Verniki so totalni idioti.

Izbiro prepuščam osebni presoji vsakega posameznika.

Zadnja dejanja pri predaji posla Makete.net

Dobra tri leta so minila, ko sem začel s prodajo plastičnih maket po forumih, se zakalkuliral in delal več kot eno leto praktično brez profita, imel velike načrte ter težave s financiranjem in strankami, preimenoval celoten posel in ga nato preselil k Tadeju v Maribor.

S 3. marcem pa bo Tadej tudi popolnoma prevzel celotni posel, mene pa izplačal v obrokih v dobrih dveh letih. Tukaj seveda ne govorimo o visokih številkah, vendar ravno dovolj, da bom lahko vzdrževal svoje študentske stroške. Nisem ravno naredil posel mojega življenja, vendar pa sem se v teh treh letih naučil marsikaj in na koncu koncev mi bo tudi denar in eno breme manj veliko pomenilo v naslednjih nekaj mesecih, ko bo potreben fokus na popolnoma drugih projektih.

Moja glavna skrb je sedaj, da poskrbim, da bo Tadeju uspelo uspešno prepeljati prva dva, najverjetneje nelikvidna, meseca v stabilno poslovanje.

Sedaj lahko v svoj CV zapišem še “prodal svoje prvo podjetje v 23. letu”. 8) 😀