Pimpin´! Več slikic na domači strani proizvajalca Forgiato by D´Vinci.
Monthly Archives: December 2006
Internetni balonček ponovno pred velikim pokom?
Internetni balonček ponovno pred velikim pokom?!
Zadnji meseci na internetu so izredno zanimivi. Videli smo megalomanske prodaje YouTube, MySpace in drugih ogromnih spletnih strani, bajne zaslužke iz oglaševalskih prihodkov redkih posameznikov, sedaj pa videvamo obujanje mrtvih spletnih strani iz prvega poka – v drugačni ali pa celo isti podobi.
Ena od teh je tudi AGLOCO, potomec AllAdvantage.com, kjer trdijo, da bodo plačevali člane za brskanje po internetu. Par novic si lahko preberete na MladiPodjetnik.si, v naslednjih dneh pa se bom tudi jaz več posvetil temu, saj mislim, da je tu možnost vsaj za kratkoročni zaslužek, če ne kaj več. Tukaj je pa še ena stvar, ki bi jo izpostavil in se mi zdi izredno zanimiva in sicer čas zagona. Namreč AllAdvantage.com je nastal približno deset mesecev pred pokom, AGLOCO nastaja v najbolj burnih časih, ko ljudje govorijo o drugem poku še v letu 2007. Naključje? Jaz pravim da ne, a prepričani bomo konec leta 2007.
Boo.com pa je ista stran kot leta 1999, ko so pokurili več kot 120 miljonov dolarjev brez pravega rezultata! Sicer je to (bila) modna spletna trgovina za obleke, ki je obljubljala 3D modele oblačil, ki bi jih lahko vrteli okoli na virtualnem modelu. Na koncu se je zgodilo, da so zgrešili nakupovalni čas ter, da je bila stran daleč preveč hroščata in neuporabna, da bi jo ljudje uporabljali. Več o vzponu in padcu tu, TechCrunch pa ima zgodbo o novem začetku. Lastniki sedaj pravijo, da je internet bolj pripravljen na tako stran in da je tehnologija izredno napredovala, tako da se veselijo novega začetka.
Skratka, prihodnji meseci bodo za internetno industrijo izredno zanimivi.
“Stari ej, sploh se ne spomnim, kako sem se včer dam prpelu!”
Nikoli nisem razumel ljudi, ki sedejo za volan v vinjenem stanju. Po prejšnjih blodnjah o (Ne)varnosti v prometu v Sloveniji bom podal še moje razmišljanje o alkoholiziranosti za volanom.
Koliko je vam vaše življenje vredno? Če malo absurdno vprašam – koliko denarja bi želeli danes, da se zavežete, da umrete najkasneje čez 10 let? Tisoč evrov, morda deset, miljon, miljarda? Verjetno smo bližje zadnjim številkam, ČE sploh. Koliko ste pa pripravljeni plačati, da umrete danes? Ste sploh pripravljeni plačati za to? Odgovor je verjetno očiten. Kljub temu so ljudje pripravljeni plačati par evrov za to, da bodo imeli možnost umreti v istem večeru. Čudno, ne? Govorim seveda o tistem “pirčku” ali treh preveč. Se ljudje kdaj vprašajo “danes je zaradi tega mogoče moj zadnji dan”, ko se usedejo v avto? Ali rečejo le “to se meni ne more zgoditi” ali pa “bom počasneje vozil”? Meni je moje življenje vredno zelo veliko in zato raje dam tisočaka ali tri za taksi ali se dogovorim s prijateljem (ki seveda ne pije!), da me zapelje domov. Kaj pa vam?
Poslovna priložnost: velike pentlje
Imate sina, ki ste mu kupili avto in bi radi, da ima tisti pravi izgled darila? Podobne želje je imela tudi Linda King, ko je začela s svojim podjetjem, ki sedaj prodaja velike pentlje za na avtomobile, hiše in ostale velike stvari. Letos pričakuje prodajo 15.000-20.000 pentelj po ceni 48$.
Preberite več na strani King Size Bows.
Ukloni se!
Ah, kako obožujem naš briljantni šolski sistem. Pri predmetu trženje oddajamo domače naloge pri vajah. In ker na zadnje vaje nisem mogel priti, ker sem šel na rezultate DPDM, sem dal kolegu, da odnese nalogo v mojem imenu. Danes, ko smo dobili vrnjene naloge me je čakalo neprijetno presenečenje. Sicer sem dobil vse točke za nalogo, vendar se mi le ta ne šteje, saj nisem bil prisoten pri vajah. Enkratno! Stopim do asistentke in jo vprašam, zakaj mi ne upošteva naloge, saj sem manjkal zgolj in samo na teh vajah in še to samo zato, ker sem imel nujne zadeve.
“Ja, zato, ker nikomur ne upoštevam, če ne pride na vaje.”
“Pa saj sem bil na vseh vajah razen teh in sedaj mi ne boste upoštevali domače naloge?”
“Veste kaj, drugi študentje so se mi opravičili za izostanek …”
Po tem nisem nič več slišal in sem raje odkorakal ven, preden bi še kaj neprimernega izustil. Redki so asistenti, katerim kapa dol, ki se obnašajo do študentov korektno in pošteno. Večina, žal, ne. Nekateri še zmeraj mislijo, da smo študenti tam zaradi njih in ne oni zaradi nas. Potem se pa čudimo prigodam študentov na izmenjavi, kjer so navdušeni nad tujimi profesorji in asistenti, ki so študentom stalno na voljo in pripravljeni pomagati.
Potrditve v spletni trgovini
Deset dni nazaj sem naročil štampiljko v specializirani spletni trgovini. Izbral sem plačilo in prevzem osebno v podjetju. Kot povsod drugje sem dobil potrditev za nakup na e-mail. Nato sem se včeraj čisto slučajno spomnil, da še nisem dobil štampiljke. Grem na spletno trgovino, poiščem e-mail in pošljem vprašanje, kaj se dogaja z naročilom. Danes zjutraj sem dobil administrativno obvestilo, da e-mail ni bil dostavljen. Pokličem in vprašam, kaj je z mojim naročilom, tam pa mi uslužbenka pove, da bi se moral oglasiti že v 24ih urah, saj tako piše na strani. Hm? Nisem opazil. Dobro, pa se bom danes oglasil.
Kaj se lahko naučimo iz te zgodbe?
1.) Vaš e-mail naj bo na vidnem mestu, najbolje na vrhu prve strani, tako da se ga takoj vidi.
2.) Potrditveni e-maili. Ni dovolj, da je samo eden, kjer piše, da je zadeva končana čez 24 ur. Zakaj? Ker ljudje pozabimo, zbrišemo e-mail, ga ne preberemo itd. Najbolje je poslati e-mail ko stranka naroči, potem ponovno, ko vi pregledate naročilo in ko je zadeva pripravljena za prevzem, pošljite še en mail in po potrebi tudi pokličite stranko. Če le-ta čaka en teden ali več je skoraj sigurno že pozabila! Redno obveščanje je tu ključno.
3.) Če poslujete preko interneta si ne morete privoščiti, da vam e-pošta ne deluje! Izberite si zanesljivega ponudnika, ki vam bo garantiral, da bo vaša e-pošta delovala in stran dosegljiva. Danes to ni več težko, še celo v Sloveniji imamo sodobnega ponudnika – Hitrost.com.
(Ne)varnost v prometu v Sloveniji
Tole pisanje so vzpodbudila četrtkova Trenja, ki so bila prava burleska. Zopet se je pokazalo, da politiki in policaji govorijo o stanju, ki je v njihovi teoriji, medtem ko jim je realno stanje popolnoma tuje. In zopet se je pokazalo, da stroka želi bolj izobraženih in vestnih voznikov, policija pa načrtuje stacionarne radarje, kar pomeni le oster nadzor nad prometom in pričakovanje, da se bodo ljudje obnašali kot ovce. Največja težava stacionarnih radarjev, po mojem mnenju, je neživljensko nadzorovanje in absolutno kaznovanje. Kje je problem? Ali je 70 km/h v naselju enako, ko se vozite:
– ob 13. uri v sredo,
– ob 03. uri v ponedeljek zjutraj,
– po mokri cesti in v slabi vidljivosti?
Jaz bi si upal trditi, da ni. A kljub temu so zakoni in kazni pisane, kot da bi bilo to isto. Pa je to smiselno? Ali sta enako (ne)odgovorna tisti, ki s 70 km/h vozi po naselju, ko otroci hodijo iz šole, so pločniki polni ljudi in je na cesti polno avtomobilov in tisti, ki se vozi po isti cesti ob pozni večerni ali zgodnji jutranji uri, ko na cesti in ob njen ni praktično nobenega? Continue reading